Ta hudič prime

Zima 2014/15 me je pričakala brez ustrezne obutve, eni čevlji so mi postali premajhni, ker je noga zrasla, se sploščila,…, drugi pa so bili ob ves profil.

Vse do konca decembra sem upala, da zimske obutve, obutve za sneg, sploh ne bom potrebovala, da se bo vse izšlo. Ugodno za mojo denarnico.

Advertisement

Ampak, glej vraga, padel je sneg. In kaj zdaj? Tako sem bila prisiljena čekirati splet in iskati nekaj, še sama nisem vedal, kaj točno potrebujem. Tako sem začela spremljati poste o icebug supergah in malo sanjati. Zima je pokazala roge, sneg se ni hotel stopiti, jaz pa sem se morala le obuti. Ustrezno. Zahaklala sem Leona, da mi je najprej razložil vse o icebug supergah in potem se mi je ponudil, da mi jih pomaga sprobati, izbrati,… Hvala. Pomoč je bila vrhunska in nujno potrebna.

Maca je zaprisežena bosa tekačica. (op. Tek za vse)

Moja stopala so glede na slovensko povprečje bolj lopatasta, širša, malo sploščena, še posebno desno stopalo je v sprednjem delu precej širše z izbočeno palčno kostjo, kar mi povzroča nenehne težave pri iskanju ustrezne obutve (pri bosem teku pač težav ni, morda sem zato tudi bosonogica). Tako sem nataknila icebug supergo na desno nogo in jo, po inerciji, preveč zategnila. Začela sem že jamrati, da tudi tole ne bo zame, pa je Leon vzel stvari v svoje roke, mi razrahljal zavezovanje in mi, kot bi bila popolna začetnica, naredil krajše predavanje… Ampak, superga je padla na nogo kot druga koža. Copat je izjemno mehek, za nalašč sem čepela v njem kar nekaj minut in čakala, kdaj mi bo guba zaradi čepenja pritisnila na prste in bom vedela, da niso zame. Ampak nič, nobenih neugodnih pritiskov. Edino popomanjkljivost em odkrila v tem, da ima superga podplat, jasno, z žebljički malo višji, kot se navajena pri zero drop in pri FF.

Kaj sem hotela, superge so se mi zdele odlične in sem si jih kar kupila, čeprav niso ravno poceni, recimo, da mi jih je pod jelko prinesel eden od treh dobrih mož, ki obdarujejo pridne otroke. Aja, nisem več otrok.

Advertisement

Takoj naslednji dan sem jih šla preizkusit, seveda v sneg in led, na njivsko pot, zgaženo, presankano, poledenelo, ni da ni. Kako ta hudič prime, sploh ni važno, kje tečem, superga prime, če jo le lepo scela položim (najbrž na en žebljiček nebi tako prijela). In v njej m je bilo vroče, vroče, stopala so skoraj žarela. Odločitev je padla zlahka: končni preizkus bo naslednji dan cel PST.

Štartala sem na ravnini mimo vojašnice, zato, da noge ugrejem in superge navadim na tek. Brez težav, sploh mi ni bilo potrebno izbirati, kje bom stopila, prijelo je na snegu, na mešanici sneg/led in na samem ledu. Dol je šlo, kot bi nikjer ne bilo ledu. Primejo res vrhunsko. Deležna sem bila nekih čudnih pogledov v smislu: Tale si pa upa, bo že videla, ko ji bo zdrsnilo. Pa, gospa, ali kaj pazite na noge, saj je vse ledeno. Ste pa korajžna, da po takem sploh tečete. …

Advertisement

Posebna zgodba je tek v teh supergah tam, kjer ni snežene ali ledene podlage, posebej na asfaltu. Na tej podlagi so pa glasne, tako zelo, da sem na svoj prihod na daleč opozarjala. Počutila sem se približno tako, kot se mora prava Primorka (za tiste, ki ne vedo-pravi Primorec že pri 1 cm snega natakne verige na gume, da lahko klopota po asfaltu). Ja precej začudenih pogledov sem bila deležna, ko sem prečila asfaltne podlage, sem se pa počutila božansko, ko sem se ljudem z urejene poti umikala v sneg in led, povsem suvereno in lahkotno.

Advertisement

Končni izplen: 33 km čisto brez vseh priprav, uhodanja superg ipd., brez žuljev ali otiščancev, mehko, toplo obuvalo. Drži kot strela. Samo na trdi podlagi je malo glasen, ampak, saj ni namenjen asfaltu.

Nisem imela prilike, da preizkusim icebug, če res držijo vodo, kot so mi obljubljali. To še pride na vrsto.

Advertisement

Irena Gruntar - Maca

Share This Story